Ivano spal utre očeň dline.

Koda on vidal ta sonco, nezapne on zaprigal. Vseda on niranem, koda on dožem hodati ko ta učilišo. On znem, šo ta učistiňo ninravem eto.

No dnes on ne volem niranati. On skore metal ta odežaĵo. Skoriše on pival ta kafo. Poslie so ta knigi vo ta ruko on begal i prigal po ta ulico. Ta ludi gledal onnu i kazal: "Kakoj niuma knabo."

Skoro on jesal pered ta učilišo. On volal vohodati vo ta učilišo, no on ne mogal. Ono jesal zaperama. On vidal nei učisto nei učajuši.

On zasidal pered ta učilišo i dumal: što slučal?

– Diable, teper ja memorem! Hodiaŭ jesem dimanĉo!